11.01.2022

Kdo upravlja slovenske kamnolome za pridobivanje gradbenih surovin?

Slovensko gradbeništvo je lani iz 126 aktivnih kamnolomov pridobilo za skoraj 11 milijonov ton mineralnih surovin: 5 milijonov ton tonalita, 4,5 milijona ton apnenca in 1,4 milijona ton proda in peska.

Da je ekonomika kamnolomov pomembna, je dokazala tudi lanska dražba kamnoloma Velika Pirešica. Kamnolom je bil proti vsem pričakovanjem po številnih neuspešnih dražbah vendarle prodan. In to za 20 milijonov evrov oziroma 6,3 milijona evrov nad izklicno ceno.

Preverili smo, kako je s kamnolomi v Sloveniji. Koliko jih je, kdo jih upravlja, kako si jih deli gradbena panoga in kje je skrivnost, ki upravičuje ekonomsko smiselnost odmevnega nakupa?

Gradbeništvo nakoplje več kot tri četrtine vseh surovin

Geološki zavod Slovenije je v evidenci iz lanskega leta vodil 205 kamnolomov oziroma nahajališč in prav toliko koncesionarjev. Lani so iz njih pridobivali 25 vrst različnih surovin. Večina kamnolomov, kar 88 %, je bila tako ali drugače povezana z gradbeništvom in proizvodnjo gradbenih materialov. Panoga je iz njih pridobivala 11 različnih surovin, večinoma peske, prode, gramoze, glino in različen naravni in tehnični kamen – apnenec, tonalit in silikate. Od vseh lani pridobljenih 11 milijonov ton mineralnih surovin je gradbeništvu pripadlo 61 %, industriji gradbenih materialov pa 17 %. Preostalih 18 % pomeni premog, 4 % pa surovine za predelovalno industrijo. Solinarsko sol, nafto in zemeljski plin pridobivamo v zanemarljivih količinah – manj kot promil celotne proizvodnje.

Gradbeništvo je lani iz 126 aktivnih kamnolomov pridobilo za skoraj 11 milijonov ton mineralnih surovin, od tega skoraj 5 milijonov tonalita, 4,5 milijona ton apnenca ter 1,4 milijona ton proda in peska. Industrija gradbenega materiala je, za primerjavo, iz 34 nahajališč pridobila precej manj surovin, le okoli 3 milijone ton. Večinoma je šlo za apnenec za proizvodnjo apna in cementa (1,1 milijona ton) ter lapor za proizvodnjo cementa (1,5 milijona ton). Opekarske gline so nakopali le slabih 181.000 ton, preostalih 97.000 ton pa je pripadlo različnemu naravnemu kamnu.

Gradbinci v več kot polovici vseh kamnolomov

Kamnolomi mineralnih surovin so pomemben temelj gradbene panoge. Da se gradbena podjetja tega zavedajo, pove lastniška sestava večjih kamnolomov. Po številu je največ kamnolomov, kar 39 %, sicer v rokah manjših, zasebnih koncesionarjev, 7 % jih izkoriščajo lokalne skupnosti, 10 % kamnolomov izkoriščajo proizvajalci izdelkov iz naravnega kamna, 1 % je namenjen pridelavi soli, preostala 2 % pa črpanju nafte in zemeljskega plina. Vse druge in največje kamnolome izkorišča gradbena panoga. 26 % kamnolomov služi lastnim potrebam gradbenih podjetij, iz preostalih 15 % pa si surovine zagotavljajo proizvajalci gradbenih materialov.

Lahko torej rečemo, da je več kot polovica vseh kamnolomov posredno ali neposredno povezana z gradbeništvom oziroma obrnjeno, da je lastništvo ali vsaj pravica izkoriščanja kamnolomov mineralnih surovin izjemnega pomena za gradbena podjetja. Ta si po tej poti lahko nekatere surovine zagotavljajo sama v lastnih kamnolomih, kar je ceneje, kot če jih morajo kupovati od drugod, zlasti pa si s tem zagotavljajo potrebno odzivnost in pravočasnost dobav materiala prave kakovosti – tam in takrat, ko se pojavi potreba. Od tod tudi razlog za hud boj, ki se je lani dogajal na dražbi za prodajo prej omenjenega kamnoloma Velika Pirešica, največjega kosa zapuščine iz stečajne mase propadlega podjetja CM Celje.

Lastni kamnolomi – formula za uspeh gradbenih podjetij?

Podjetje CGP Novo mesto ima v lasti 5 kamnolomov, v teh pridobivajo dolomit in apnenec. Iz uprave podjetja pravijo, da sami upravljajo z vsemi svojimi kamnolomi, drugih ne najemajo. Podjetje Pomgrad ima koncesijo v treh kamnolomih, pridobivajo prod in filitni skrilavec. Gorenjska gradbena družba v treh kamnolomih pridobiva prod in dolomit, CPK pa v dveh kamnolomih apnenec. Cestno podjetje Ptuj pridobiva v enem kamnolomu s širitvami večinoma prod in nekaj peska, Kolektor iz Nove Gorice pa v svojem kamnolomu pridobiva apnenec. VOC v petih kamnolomih pridobiva apnenec in opekarsko glino, GIC Gradnje pa so prek družbe TRIK lastnik in koncesionar enega kamnoloma, neposredno lastnik drugega, v upravljanju pa imajo še štiri kamnolome.

Poslovna logika pravi, da bo gradbeno podjetje lahko pridobilo več poslov, če bo za izvedbo ponudilo nižjo ceno od drugih tekmecev, tudi na račun cenejših vhodnih surovin. Številni v tem vidijo razlog, da gradbena podjetja posedujejo, najemajo ali upravljajo kamnolome surovin, ki jih potrebujejo za izvajanje svoje poslovne dejavnosti. A to je le del zgodbe.

Neodvisnost in kakovost surovin ali cenovna konkurenčnost?

Velika podjetja, kot je CGP, ki imajo lastno proizvodnjo betona in betonskih izdelkov ter asfaltov, imajo v lasti kamnolome za pridobivanje vhodnih surovin predvsem za to, ker želijo biti neodvisni od logistike drugih. Poraba materialov zelo niha, saj je v določenem trenutku potrebna zelo velika količina materiala, nato pa lahko tudi za daljše obdobje ta potreba zelo upade. V tem primeru lahko podjetja sama načrtujejo potrebne količine, saj ne želijo, da jim kadarkoli zmanjka materiala. Pri tem ne gre toliko za finančni učinek. Na trgu se da večkrat dobiti material celo ceneje, kot če upoštevajo vse stroške kamnolomov in transport. Tu gre predvsem za neodvisnost in zagotavljanje količin v vsakem trenutku za lastno proizvodnjo in lastne potrebe ter zahtevano kakovost materialov, s čimer lahko svojim strankam zagotavljajo dobavo v dogovorjenem roku in kvaliteto.

Razdalja od kamnoloma do gradbišča

Pomembno vlogo pri ekonomiki izkoriščanja kamnoloma imajo transportni stroški. Vse je odvisno od lokacije gradbišča. Pri kalkulaciji cene je treba upoštevati transportni strošek in nabavno ceno iz posameznega kamnoloma, ne glede na to, ali gre za lastnega ali tujega. Če poenostavimo, ni pravila, kakšna je optimalna razdalja od gradbišča, saj je treba izhajati iz dejanskih lokacij kamnolomov. Cena vgrajenega materiala, ki ga izvajalec zaračuna kupcu, je odvisna prav od transportnih razdalj, saj transport pri teh materialih obsega pomemben delež v sestavi cene. Če so gradbišča blizu kamnolomov, je končna cena gotovo nižja, kot če je transportov več. Za kamnite agregate splošne uporabnosti se splača prevoz do največ 30 kilometrov, medtem ko za deficitne in specifične materiale tudi do 70 kilometrov.

Želja po dodatnih nakupih

Pridobivanje potrebnih dovoljenj za širitev znanih ali izkoriščanje novih nahajališč in podelitev koncesije je dolgotrajno in drago. Rudarska pravica pa se lahko prenese na drugega nosilca. Čeprav je v tem primeru potrebno izpolnjevanje določenih pogojev in sklenitev nove koncesijske pogodbe z ministrstvom za infrastrukturo, gre vendarle za najhitrejšo pot pri pridobivanju novega vira.

Pri CGP novih nakupov kamnolomov za zdaj ne načrtujejo, pri Kostaku postopka pridobitve potrebnih dovoljenj ne izključujejo, če bi se ob ugodnih razmerah ponudila priložnost, pri Pomgradu posebnih novih naložb v tej smeri tudi ne načrtujejo, a so zmeraj odprti za priložnosti, ki se na trgu pojavijo. Največ navdušenja nad širjenjem portfelja je pri GIC gradnjah, ki za dobre poslovne priložnosti puščajo možnosti ves čas odprte.

Hud boj na dražbi za kamnolom Velika Pirešica

Pomgrad in novoustanovljena družba Apoc (ta bi naj bila povezana s podjetjem GIC gradnje) sta se na dražbi za prodajo kamnoloma Velika Pirešica za svojo priložnost bojevala še dolgo po tem, ko so drugi dražitelji izstopili iz igre. Prodajno ceno sta z izklicne 13,6 milijonov evrov pognala na več kot 20 milijonov evrov. Zmagal je Apoc. Za kamnolom pri GIC gradnjah menijo, da je zanimiv predvsem zaradi lokacije, dobre kakovosti mineralne surovine in zalog. Vendar izključujejo možnost, da bi lastnik kamnoloma zaradi tega imel kakšne prednosti pri javnih naročilih.

Varščino za dražbo kamnoloma, v kateri je do takrat rudarila družba Kamnolom Velika Pirešica ustanoviteljev Pomgrad GM, VOC Ekologija in Ecobeton, je sicer vplačalo in s tem izkazalo svoj interes za nakup šest podjetij: PVG, Remont, VOC Ekologija, Kolektor Koling, Pomgrad Holding in le nekaj dni pred dražbo ustanovljeni Apoc. Zadovoljstvo po dražbi je bilo mešano.

Med zadovoljnimi je bila tudi Milena Sisinger, stečajna upraviteljica propadlega gradbinca CM Celje, katerega večji del premoženja je bil prav kamnolom. A kakor je po dražbi izjavila za večji slovenski medij, tako visoke prodajne cene ni pričakovala: »Ne veš, kakšna so ozadja. Gre za razmeroma visok znesek, čeprav za naše gradbince trenutno niti ni tako visok, glede na to, da sta v državi dva večja projekta, to sta drugi tir in tretja razvojna os. Kamnolom je v središču Slovenije, z dovolj velikimi zalogami, zato lahko iz lastnih izkušenj rečem, da je dosežena cena 20 milijonov evrov dobra ne samo za samo stečajno upraviteljico, ampak tudi za kupca

Potrebujete pomoč pri načrtovanju in izvedbi vašega projekta?



info@viba.si ali 041 624 060